Matej Peljhan: OD TOD DO VEČNOSTI

 

Pri opazovanju fotografij delujeta name vedno dva, na videz nasprotujoča si vidika. Eden je svet, kakor ga vidi fotograf, drugi je pogled, v katerem se nam kaže svet. Vojerizem in ukradeni pogled sta pri tem le romantični spominek na občutek moči nad fotografiranim objektom. Ta občutek izvira iz mnenja, da telo na fotografiji odtisne svojega duha, ki temelji na izkušnjah prvih soočenj s fotografijo v 19. stoletju. Po drugi strani pa pripadniki družb, ki so vajeni vsakodnevne komunikacije z duhovnim svetom, ustvarjajo povezave med simboli in stvarnostjo brez težav. Včasih razbirajo pojave v abstraktnih simbolih, kot je na primer na videz naključna kompozicija kamnov ob poti ali oblakov na nebu. Ne nazadnje se tudi najbolj materialistično usmerjenemu človeku danes zdi samoumevno, da je po obliki oblakov mogoče napovedati vreme, čeprav je v tistem trenutku nevidno. Toda za vse podobe je značilno, da so simbolne. Ne glede na tehniko, v kateri so izvedene. Pred izumom fotografije, so ljudje najbrž z enako močjo verjeli v dokumentarnost risbe ali slike, kot velja danes za fotografijo in video posnetke. V filmu Goya's ghosts, kraljica Maria Luisa ni bila zadovoljna s svojim portretom na konju, ki ga je Goya naslikal v realističnem slogu. Najbrž zato, ker je sebe videla drugače. Točno to se v fotografiji dogaja zelo pogosto. Toda na sliki iz leta 1799, ki jo hranijo v muzeju Prado na konju vseeno sedi španska kraljica.

Simboli delujejo v svoji splošnosti, ne konkretnosti. Šele zgodba jih lahko poveže v nek določen dogodek, z nekim določenim krajem, z neko določeno osebo. Pri fotografiji je to še nekoliko bolj očitno, saj je njena konstrukcija še toliko bolj odvisna od tega, kako se svet v nekem trenutku pokaže skozi luknjico na nekem mestu. Seveda je pa do fotografa odvisno, kateri trenutek bo pri izboru odločilen.

 

Vasja Nagy