ULICA


Ulična fotografija ne prikazuje nujno mestnega motiva, pač pa niza naključno izbrane motive, ki jih avtor ujame skozi svoja popotovanja ali krajše sprehode. Začetki te smeri se omenjajo z imeni klasične fotografije kot so Alfred Stieglitz, Eugen Atget in Henri Cartier-Bresson, ki med drugim poskrbijo za popularizacijo tega motiva in na eni strani New York, na drugi Pariz, spremenijo v fotogenični prestolnici ulične fotografije. Kot vsak fotografski žanr, je tudi ulična fotografija tekom časa pridobila nove razsežnosti, vendar pa je skozi zgodovino obdržala prvotni namen - da se distancira od možnih emocionalnih dražljajev. Objektivno predstavlja okolico ter beleži to, kar avtor neposredno in naključno zaznava. Nekemu določenemu motivu se ulična fotografija ne posveti v seriji, temveč je le-ta sestavljena iz različnih motivov, v čemer se tudi razlikuje od dokumentarne fotografije. Predstaviti želi življenje v sobivanju s prostorom: ljudi, trenutne dogodke, naključna srečanja, prostor ... Ker ne gre za vnaprej premišljene motive, so kompozicija in ostali likovni elementi na fotografijah spontani. Življenje namreč ne čaka na menjavo primernejšega objektiva in ugodnejšo osvetlitev, kar naredi ta žanr še posebej privlačen. Ključni element ulične fotografije tako postane selekcija nastalih fotografij. Avtorjeva lastna izbira motivov pa kaže na to, kaj je njegova osebna fascinacija, kaj želi izpostaviti v dani situaciji in predstaviti gledalcu. Fotografije so kot zaustavljeni trenutki (Boris Voglar), ki nam omogočajo povečavo in vpogled v nekakšen mikrokozmus v drugačni perspektivi (Matjaž Malenšek). Predstavljene fotografije so nastajale tako na lokalnih tleh kot širom sveta. Priljubljen motiv, prisoten takorekoč povsod, so ulični glasbeniki (Bosiljka Ambrož, Iztok Šumak, Miloš Vujinovič), ulični gledališčniki (Almira Ćatović) ali prireditve ob različnih priložnostih (Anita Kirbiš, Zdravko Kokanović, Suzana Pušauer, Branko Zorović). V Mariboru seveda ne gre mimo znanega lutkarja, ki ga pozna že nekaj generacij mariborskih otrok. Podoba živalskih marionet se je zasidrala v našo kolektivno zavest (Domen Ulbl). Naključno upodobljeni ljudje na fotografijah so lahko hkrati portreti (Emil Movh, Branko Zorović), ki zelo dobro ujamejo razpoloženje oseb pa tudi status (Marjan Laznik, Boris Černi, Dušan Brezovnik, Emil Movh). Neznanci, s katerimi se srečujemo le preko podob, se nas kljub temu dotaknejo, fotografski medij pa postane narativni pripovedovalec osebnih zgodb (Janja Cizelj, Gero Angleitner, Tomaž Strmčnik). Morda nas pritegnejo ravno zaradi statusa in eksistencialnega položaja (Rasta Fašmon) ali zaradi izstopajočih lastnosti, ki znajo biti fotogenične (Bojan Šnut, Leon Gobec, Marjan Laznik). Mestoma mogoče tudi zaradi občutka osamljenosti (Mitja Vodušek, Nino Pecek). Veselje in spontanost na fotografijah je začutiti ob motivih otrok skozi igro (Uroš Podovšovnik) in skozi njihovo čudenje (Oliver Tkalec). Vendar pa ta igrivost ni nujno pojem, ki bi označeval otroke na drugi strani sveta (Jože Marinič). Tam je njihova usoda drugačna in težja. Naš vsakdanjik je nenehno prepleten z medgeneracijskimi dialogi (Danijel Kodrič, Nino Peček, Samo Dreo). Razigrani otroci, generacije, ki se znajo poveseliti (Miloš Markelj) in ljudje kot emblemi svoje dobe (Oskar K. Dolenc). Pozornost na ulici je namenjena tudi starejšim ljudem (Renato Dibelčar, Tadej Turk). Slednji na svoji koži kažejo pridobljeno modrost in skozi pogled kličejo po spoštovanju tistega, kar so preživeli. Morda ravno to kontemplirajo v svojih mislih (Nino Peček, Janko Roj, Gregor Cerar, Miro Vlašić, Zvonko Strmšek). Nekatere fotografije se poigravajo s smešnimi situacijami, ki so označene kot take, ker jih je fotograf ujel v nekem hitro minljivem trenutku in jih morda sploh ne bi opazili (Pavel Kosi, Gorazd Gumzej, Janja Cizelj, Janko Roj, Bojan Šenet, Teodor Veingerl, Branko Koniček). Na ulici in v mestu nekatere stvari ostanejo neopazne (Bojan Sobočan), tudi ljudje se izgubljajo v množici (Sebastjan Balažic) ali ostajajo v ozadju (Tadej Pušnik), življenje pa kot da drvi mimo nas (Danijel Kodrič), če se poskusimo zaustaviti le za trenutek (Dušan Gajšek, Maja Šivec, Miloš Vujinovič). Včasih spregledamo zanimivo signalizacijo ali estetiko urbanega okolja (Ivo Čerle, Herman Čater, Jan Horvat, Miran Horvat). Monumentalna arhitektura ostaja med množicami ljudi in nenehnem hitenju kot oporna točka (Jure Kravanja, Špela Malenšek), ki je, v primerjavi s človeškim življenjem, njihov večstoletni spremljevalec usod, potujočih mimo nje. Vendar pa je človek tisti, ki mora skrbeti za ulico in za mesto (Bojan Šenet, Dragan Stjepanovič, Saša Huzjak). Človek je kraj lastnih prespraševanj, jezdec v diru proti tokovom (Branimir Ritonja) ali osamelec na poti do neuresničenih eksistencialnih potreb (Mitja Vodušek, Boris Černi). Ne glede na to, v katero smer neba potujemo, je ulična fotografija v svojem bistvu enaka – spreminjajo se le ljudje in karakter ulice, spremljajoče drugačne navade ter običaji in, morda se nam te ulične fotografije zdijo celo nekoliko »eksotične« (Miha Kacafura, Maja Šivec, Dušan Brezovnik, Simon Petrovič, Pavel Kosi). Nekatere izmed fotografij se raje osredotočajo na zanimive kompozicijske izreze ter ulično fotografijo obravnavajo preko likovnih komponent, kot so močni kontrasti ter zanimiva perspektiva (Ivo Čerle, Jan Horvat, Jure Kravanja).  Ulična fotografija je relevantni žanr, saj je dovolj le ena fotografija in ne cela serija le-teh, da bi zadela kratko in jedrnato bistvo (Tomaž Strmčnik, Rasta Fasmon, Saša Huzjak, Suzana Pušauer, Mitja Vodušek).

Če smo v uvodu govorili o odsotnosti emocionalnih dražljajev, ti na prvi pogled morda res niso zaznavni, vendar pa je ravno emocija velikokrat tista, s katero se odzove gledalec. Zanimivi hipni portreti, smešni prizori, melanholična naključja so tiste vrste odsev, ki vseeno potrebujejo osebni odziv.

Fotografije članov Fotokluba Maribor se letos predstavljajo v poenoteni črno-beli tehniki in pripovedujejo o sodobnem življenju, ki je razpeto med vzponi in padci posameznika ali družbe na sploh. Nenačrtovani segmenti ulične živahnosti so predstavljeni skozi zorni kot fotografa – gre za njegovo osebno dekodiranje nekega trenutka. Zbrani detajli se nizajo v cel spekter različnih motivov.

Na dotični razstavi je težko izpostaviti posamezne fotografije, saj je vsaka izmed njih mozaični delec celote. Razstava je imaginarni sprehod po mestu, medtem ko so fotografije, tako kot ljudje na njih, občutene zelo individualno.


                                                                                                                                                                                       Petra Čeh

 

Galerija fotografij