Borut Krajnc - PRAZNINE

2017-11-22 08:42

 

Utopije 

 

Če ste bili kdaj v drive-inu, v kinu na prostem, po možnosti ameriškem, potem veste, da ni nič bolj nemočnega in patetičnega kot drive-in podnevi. Ne, nič ni bolj nemočnega in patetičnega, kot je drive-in, ko v njem ni filma, ko torej ugasne noč in ko na belem platnu ni tistega igrivega migotanja svetlobe, senc in barv. Nič ni bolj praznega in obenem srhljivega. In Borut Krajnc je slovenske reklamne panoje posnel kot platna drive-inov podnevi. Prazni reklamni panoji – Praznine – so čisti horror vacui. Kenofobija, strah pred praznino, je alma mater umetnosti, ali bolje rečeno, horror vacui je tisti morbidni občutek, ki ga je izkusil vsak slikar ali pisec, ko je ždel pred praznim platnom ali praznim listom papirja in tuhtal, kje naj začne. Lažnih začetkov je bilo vedno preveč. Morbidno, gnusno, zadušljivo preveč. Prazen list papirja v tipkalnem stroju: groza! S prehodom na računalnik se je to spremenilo: v računalniku, v »novem dokumentu«, ni napačnega začetka. Vsi začetki teksta so pravi. Le zakaj ne? Pisec je iz različnih razlogov prepričan, da je ves tekst, ki ga hoče napisati, že v njegovem računalniku. Tudi Aristotel je imel dovolj razlogov, da je verjel, da je kip že v sami skali in da mora kipar le odstraniti odvečne dele, toda prav Aristotel si je izmislil horror vacui: narava se boji praznine! Še bolj srhljivo pa je, ko praznina postane sama narava. 

Kako se to zgodi, smo lepo videli v Čarovnici iz Blaira, okultni grozljivki o treh osebah, ki gredo v gozd iskat mitsko pošast. Film je postal popkulturni fenomen, ob katerem so mnogi omedlevali: od groze. In kaj je bilo tako grozljivo? To, da je film pošast le sugeriral? To, da pošasti sploh ni bilo na spregled? Vsekakor: srhljivo je bilo prav to, da ni bilo česa videti. Srhljiva je bila ta praznina, ta prazna narava, ta narava brez pošasti, ta praznina, ki ni hotela postati spektakel. Civilizacija, ki je obsedena s polnostjo slike in metafiziko smisla, ne prenese pogleda na praznino. Za kulturo, ki spektakel razume kot svoje naravno stanje, je praznina nekaj srhljivega, šokantnega, protinaravnega. In natanko tak je učinek Krajnčevih Praznin: gledalec se ob pogledu nanje zgrozi. Tam, kjer bi moral videti reklamo, ultimativni spektakel polnosti in smisla, nepričakovano zagleda praznino. Prva reakcija je: Kje so reklame? Gledalec, ujetnik sodobne hipermedijske pokrajine, lahko – tako kot junakinja Čarovnice iz Blaira – le panično, tesnobno zahlipa: »Tako se bojim! Ne vem, kaj me čaka! Vsi bomo pomrli! Tako se bojim!!« 

Na Krajnčevih Prazninah je srhljivo to, da narava postane praznina. In kaj ima ta civilizacija za nekaj povsem naravnega? Kaj se tej civilizaciji kaže kot naravni pojav? Točno: spektakel in reklame. In še nekaj: kapitalizem, ki reklame spreminja v spektakel in spektakel v reklame. Praznine kapitalizem ujamejo v trenutku, ko mu zmanjka scenarija, ali bolje rečeno – v trenutku, ko mu zmanjka slike. V trenutku, ko kapitalizem omedli in ko z »velike slike« izginejo gospodarska rast, liberalizacija kapitalskih in blagovnih trgov, globalizacija, deregulacija, svobodno gibanje kapitala, privatizacija javne lastnine, zmanjševanje javnega sektorja, preoblikovanje vsega v finančne naložbe, presežno investiranje, učinkovitost, tekma za izvozne trge, naraščanje izkoriščanja (»dokler bo ostala ena sama mišica, kita ali kapljica krvi, ki jo je mogoče izkoriščati«, kot bi rekel Marx), dehumanizacija in akumulacija kapitala, ki je povsod in nikjer. Trenutek, ko kapitalizem nima kaj povedati, ko zajeclja in obtiči, ko mu zmanjka reklam zase in ko se ustavi, je trenutek, ko začutimo krizo, nagli padec profitne stopnje, recesijo, nestabilnost in revolucijo, in obenem trenutek, ko pade iluzija, da je kapitalizem brez alternative. Toda ironično, vse te praznine, ki se za hip niso zdele vredne izkoriščanja, so po eni strani praznine, ki resničnosti ne reprezentirajo, ampak jo konstituirajo, po drugi strani pa praznine, ki čakajo na uvoz svobode in kapitala. Kar je spet srhljivo, tako srhljivo, da imate občutek, da gre za specialni efekt – za nekaj protinaravnega. Praznine so male katastrofe kapitalizma, hipne utopije. Kapitalizem izgine, toda le za hip. Ni čudno, da je Krajnc te Praznine lovil štiri leta. Življenje pod kapitalizmom je garanje – boj z njim tudi. 

 

Marcel Štefančič, jr.. 

 

 

Borut Krajnc 

 

Rojen 15. maja 1964 v Ljubljani, od leta 1990 samozaposlen v kulturi – fotograf, dokumentarni fotograf, fotoreporter. Kot fotograf v letih 1988 in 1989 sodeloval pri študentskem časopisu Tribuna, leta 1990 pri tedniku Demokracija, od leta 1991 pri tedniku Mladina. 

 

SAMOSTOJNE RAZSTAVE: 

2016: Praznine / Politika, Galerija PM, HDLU, Meštrovićev paviljon, Zagreb, 15.-25.09.2016 

2015: Praznine / Politika, Galerija Observatorijum, Beograd, Srbija, 26. 06. – 26. 07. 2015 

2015: Praznine, Galerija Antona Trstenjaka, Ljutomer, Festival fantastičnega filma in vina, 

Ljutomer, 14. - 18. 07. 2015 

SKUPINSKE RAZSTAVE: 

2016: FotoDoks: Past is Now, Hrvatski muzej arhitekture HAZU, Festival Organ vida, Zagreb, 

14.09.-24.09.2016 

2016: Lekcije iz ‘91, Festival Organ vida, Galerija Zvonimir, Zagreb, 14.09-24.09.2016 

Lekcije leta 1991 – vzpon nacionalizma skozi fotografski objektiv, Galerija K18, Galerija EPEKA, Festival fotografije Maribor, 26.09. - 11.10.2016 

2016: Reflections of a Nonpolitical Man / Europe: Lost in Translation , DOCfield 16, Barcelona, 

19.05-19.07. 2016 

2016: Zipped Worlds, Fotografija v javnem prostoru UGM Studio, Umetnostna galerija Maribor, 22. 01. – 05. 03. 2016 

2015: Testosteron, Warsaw Photo Days 2015, Stara Galeria ZPAF, Warsaw, Poland, 20. 11. – 15. 12. 2015 

2015: FotoDoks: Past is Now, Münchner Stadtmuseum, München, Nemčija, 14. 10. 2015 – 10. 01. 2016 

2015: Zipped Worlds, Photography in the Public Space Photon Gallery / AnkerBrot Fabrik, Dunaj, Avstrija, 20. 06 – 25. 07. 2015 Studio Tommaseo, Via del Monte 2/1, Trst, Italija, 05. 09. – 04. 11. 2015