SVETLOBA IN SENCA

2016-12-16 18:00

SVETLOBA IN SENCA

 

 

Razstava članov Fotokluba Maribor vsako leto predstavi določeno izbrano motiviko, ki povezuje različne avtorske sloge posameznih fotografij. Ob izjemni obletnici, ki jo je klub praznoval v letu 2016 - to je 80. let obstoja fotokluba v Mariboru - je izbrana tematika naravnana precej simbolno. Svetloba in senca sta namreč tisto vedno prisotno skozi neko obdobje bodisi ustanove, združenja, društva bodisi posameznikovega življenja. Lahko simbolizirata marsikaj. Metaforično sta svetloba in senca hkratno vzhajanje in zahajanje sonca na nebu in pričata o tem, da ena brez druge preprosto ne obstaja. Njuno sorazmerno, a vedno bipolarno dopolnjevanje, je glavni čar estetike razstavljenih fotografij. Slednje so tokrat v večini zavezane črno-beli tehniki, kjer veličina in ostrina senc v nasprotju s svetlobnimi partijami pride še posebej do izraza, čeprav to nikakor ne pomeni, da so barvne fotografije manj močne.

Nabor motivike je pester in v svoj okvir zajema vse od krajine, akta, vedut, tihožitja, portretov, celo koncertne fotografije (Gregor Salobir, Branko Zorovič) … Pri nekaterih fotografijah je senca zgolj nekaj, kar objekt pušča za seboj, večni sledilec (Gero Angleitner, Maja Modrinjak, Anita Kirbiš), na drugi strani senca definira obrise svetlobe, objektu pa doda pridih misterioznosti, zamegljenosti (Miha Kacafura, Janko Roj, Tadej Pušnik, Tadej Turk, Amadea Prajnc). Na eni strani figuro osami (Jan Horvat), spet drugje poudari (Herman Čater, Iztok Kobal, Gregor Cerar). Njena veličastnost odjekne predvsem v krajini (Pavel Kosi, Ivo Čerle) ter aktu (Bojan Sobočan, Maja Šivec, Marjan Laznik, Sandra Požun), kot igra linij se pogosto pojavi na arhitekturi in vedutah (Bojan Šenet, Domen Ulbl, Jure Kravanja). Ponekod se je senca izrisala kot likovni element (Špela Malenšek), tu in tam jo je potrebno tudi ujeti, saj se očesu skrije. Skozi sprehod med fotografijami je zanimivo opazovati sam odnos med svetlobo in senco (Matjaž Malenšek, Leon Gobec) ter njun vpliv na predstavitev motiva samega (Matej Lipovšek, Dušan Gajšek). Prav tako dotični sprehod ponuja opazovanje razlik med naravno ter mnogimi variacijami umetne svetlobe (Teodor Veingerl) . Je spremljava vseh letnih časov, ki prav tako obratno vplivajo na njo (Suzana Pušauer, Uroš Podovšovnik). Nikoli pa ne gre samo za svetlobo in senco, temveč imajo v fotografiji pomenljivo vlogo tudi odsevi, mestoma preplasteni (Branimir Ritonja). S svojo dinamiko svetloba in senca ponujata poseganje v abstrakcijo (Gregor Radonjič, Janja Cizelj, Zdravko Kokanović), ki se ponekod sreča tudi nadrealizmom (Rasta Vrečko). Nedvomno pa imata obe izredno močno vlogo pri izražanju emotivnega stanja skozi pripoved fotografije. Lahko se nagiba k bolj liričnim in melanholičnim občutjem (Almira Čarović), celo samoti, na drugi strani nas lahko popeljeta v podoživljanje veselja in brezskrbnosti (Iztok Šumak, Saša Kos).

 

 

V fotografiji je svetloba-senca tisti preplet, ki nosi precejšnjo težo pomena. Tudi zato, ker kakor radi rečemo, fotografija brez svetlobe sploh ne obstaja pa še ime je dobila po njej. Fotografi, ki so skozi zgodovino svojo pozornost usmerjali predvsem v prikaz tandema svetlo-temno, so kmalu postali znani kot »klasiki«, saj gre za motiv, ki je pravzaprav večen. Človek je podvržen iskanju svetlobe, ki obstaja ravno zato, ker jo definira njeno lastno nasprotje, njen negativni pol – tema. V tej znani igri med svetlim in temnim se nenehno odvija iskanje ravnovesja, ne išče ga samo človek, temveč tudi narava sama pa tudi oko skozi objektiv fotoaparata.