Ivo Čerle - retrospektiva

IVO ČERLE: PET DESETLETIJ FOTOGRAFSKEGA USTVARJANJA

Ivo Čerle se uvršča med dolgoletne člane Fotokluba Maribor in avtorje, ki so se predstavili na znameniti razstavi Fotografija mariborskega kroga leta 1971 v Razstavnem salonu Rotovž v Mariboru. Osnovno fotografsko znanje je pridobil v fotolaboratoriju propagandnega oddelka v Metalni Maribor, kjer je bil zaposlen, nato ga je izpopolnil v Fotoklubu Maribor, kjer so mu svoje izkušnje in znanje predajali Ivan Dvoršak, Zmago Jeraj, Stojan Kerbler in Dragiša Modrinjak. Nanj so vplivali jugoslovanski fotografi Tošo Dabac, Dragoljub Tošić in Jozo Ćetković, slednji ga je navdušil zlasti za fotografiko, s katero se je Čerle ukvarjal predvsem v 2. pol. 1960-ih. Leta 1972 je prejel naziv kandidat mojster fotografije Foto zveze Jugoslavije in leta 1981 AFIAP (Artiste FIAP) Mednarodne fotografske zveze (FIAP). Večkrat se je uvrstil med najuspešnejše razstavljavce v Sloveniji in Jugoslaviji. Njegova dela so bila objavljena v številnih domačih in tujih časopisih in revijah. Del Čerletovega fotografskega opusa hranijo v Umetnostni galeriji Maribor in Muzeju narodne osvoboditve Maribor. Razstavljal je na številnih razstavah doma in v tujini ter prejel vrsto nagrad. Ukvarja se tudi s slikarstvom, znane so npr. upodobitve ameriških Indijancev v različnih likovnih tehnikah.

Vrsto let je bil aktivno vpet v fotografsko življenje v Mariboru, in sicer je sodeloval pri organizaciji različnih projektov Fotokluba Maribor, pomagal pri gradbeni obnovi kluba in galerije ter zanj oblikoval tiskovine. Bil je mentor fotografskih tečajev za različne ciljne skupine. Več let je vodil likovno razstavišče v podjetju Zlatorog, kjer je ustanovil fotografsko sekcijo.

Bil je uspešen tudi na področju grafičnega oblikovanja, za svoje delo je prejel več nagrad. Izdelal je logotipe za znana slovenska podjetja, npr. za Tovarno glinice in aluminija v Kidričevem, Muro, Trgoavto Koper, Tekstilindus v Kranju. Leta 1981 je zasnoval pisavo čerleta (cherleta), pri kateri je izhajal iz oblike cevi, tako da jo zaznamujejo mehke linije in voluminoznost.

Čerletovo delo grafičnega oblikovalca je vplivalo na fotografsko ustvarjanje tako v tehničnem smislu kot kompozicijskih prijemih. Poleg fotografike se je predvsem v zgodnjem obdobju ukvarjal še z izohelijo in fotomontažo ter fotografiko kombiniral s fotomontažo. V 1970-ih se je usmeril v čisto fotografijo. Ustvarjal je v tehnikah črno-bele in barvne fotografije, posamezne fotografije je združeval v večje kompozicije v tehniki kolaža, nekatera dela so nastajala s prekrivanjem dveh različnih fotografij, mestoma je uporabljal izreze iz večjih kompozicij. Med najbolj znanimi fotografskimi cikli so Iz albuma portretov, Moja potovanja, Maske, Refleksije, Kolaži,  Gozdne impresije, Likovni umetniki, Folkart in Mariborski utrip.

Njegov opus zaznamuje človeška figura, ki jo zajame v portretih in utrinkih iz vsakdanjega življenja, v prizorih dela, urbanem okolju, tovarnah, na ulicah, ob različnih prireditvah in jo kot spreten interpret človeške nravi predstavi v širokem razponu notranjega doživljanja in čustvovanja. Pri portretih dosega širok razpon interpretacij, ki se giblje od ateljejsko izčiščenih upodobitev žensk, prisrčno spontanih odzivov otrok, trenutkov zamišljenosti in neposrednega soočanja z notranjim svetom različnih protagonistov, vse do naturalističnega prikaza starcev in žanrskih portretov delavcev. Predstavljene so različne starostne skupine, od otrok do odraslih, pri čemer je večkrat naglašena ekspresivnost v obrazni mimiki oz. obliki obraza, pristnost reakcij in vloge posameznikov v medsebojnih odnosih. Portreti nastopajočih na festivalu Folkart v Mariboru, ki so nastajali vrsto let, pričajo o eksotični lepoti in bogastvu kultur s celega sveta, zbranih v štajerski prestolnici, ter o radosti, ki veje z obrazov in prerašča v pravi joie de vivre. Posamezni protagonisti, zlasti iz družinskega in delovnega okolja, se pojavljajo na več delih, bodisi v glavnih vlogah bodisi kot dopolnitev kompozicij. V poznem opusu so nastali portreti umetnikov, udeležencev likovnih kolonij, ki jih je razstavil skupaj z njihovi portreti njega samega. V Čerletovem opusu prevladuje smisel za beleženje pisane palete človeških usod, občutij in odzivov, ki se razodevajo v ožjem okviru hipnih vsakdanjih trenutkov ali v širšem časovnem oz. družbenem kontekstu, ki pogojuje zapis posameznika in dediščino njegovih dejanj, besed in misli, na zemljevid teatra mundi.

Posebno poglavje v Čerletovem fotografskem opusu predstavljajo fotografije, nastale za razstave Fotografija mariborskega kroga, ki veljajo za prelomnico v razvoju tedanje jugoslovanske fotografije. Čerletovo fotografijo v tem obdobju zaznamuje neatraktivna motivika iz predmestnega okolja, kot so npr. prometni znaki, označbe na cestišču, zapuščene hiše, ograje, drevesa, odsevi v cestnih lužah. V tem času začne uporabljati črni rob, ki ga na posameznih delih srečamo tudi pozneje – s to razliko, da je umetno ustvarjen –, in poudarjeno temino, pri čemer je sivi klin omejen na temnejši del tonov s poudarkom na črni oz. temno sivi, kar se doseže s postopkom osvetljevanja v temnici. Tudi v poznejšem obdobju je opazna dediščina razstav Fotografija mariborskega kroga, in sicer v tematiki, ko avtorja pritegnejo obrobni motivi iz vsakdanjega okolja, npr. robovi zidanih površin oz. različnih objektov.

V zadnjem obdobju nastajajo izseki mestnih krajin, ki naglašujejo na eni strani liričnost, na drugi pa beležijo odnos sodobnega človeka do družbenih vprašanj. Lirično plat urbanega okolja odseva cikel mariborskih mostov, ki s kontrastom med trdno kovinsko konstrukcijo in nežnostjo rečnih meglic daje celoti nekoliko skrivnosten pridih, medtem ko z barvo politi in raztrgani lepaki s predvolilno tematiko zrcalijo anonimni odziv na politično dogajanje. K tematiki mariborskih mostov velja pripomniti še, da je fotografovo zanimanje zbudila zlasti studenška brv, ki jo je ovekovečil v različnih letnih časih in s kadriranjem naglasil drznost prostorske razsežnosti kovinske konstrukcije.

Čerle je obravnaval tudi motive iz narave, ki jih je podal v liričnih interpretacijah in vizualno privlačnih pristopih s posluhom za likovne vrednosti motivov. Posamezne fotografije bi lahko razumeli kot simbolne upodobitve, v katerih se izrisujejo vzporednice s človekom in njegovo usodo (npr. Kataklizma). Cikel Refleksije, v katerem je ovekovečeno Cerkniško jezero s svojo obalo, rastjem in odsevi v vodi, sodi med tovrstne lirično obarvane fotografske zapise, katerih obzorje zveni v melanholičnih horizontalah tišine in katerih prizori delujejo kot krhki prividi, ki utegnejo vsak čas ponikniti v neotipljivo. Fotografa so pritegnili tudi motivi gozdnih tal in travniškega rastja, kjer je raziskoval kontrastnost komplementarnih tonov in strukturo površin, ter motiv polivinilastih gradbenih ograj, kjer je izpostavil njihovo barvno intenziteto kot likovni poudarek v prostoru.

V seriji Kolaži je opozoril na ekološko problematiko in prepletel barvne in črno-bele fotografije po načelu kontrastnosti, ki je hkrati simbioza slikovitih in likovno zanimivih površin in oblik ter drobnih, celo humornih detajlov.

Čerletovo delo razodeva dvojni pristop k izbrani motiviki: bodisi se avtor pojavlja v vlogi fotografa kot pozornega opazovalca, ki beleži motive iz svoje okolice in tako bežnim, pozabi zapisanim trenutkom življenja briše usodo minljivega ter jih zapiše v polje spomina; bodisi nastopa v vlogi fotografa kot ustvarjalca, ki sam kreira motive in nadzoruje situacijo, da doseže želeni učinek. Pri tem pa ne prihaja do naknadnega poseganja v podobe s pomočjo tehničnih sredstev, temveč želeni učinek doseže z občutkom za kontrastnost, osvetlitev in druge likovne zakonitosti ter smislom za kadriranje izbranih motivov; občasno posega po različnih barvnih filtrih, mestoma s hitrim premikanjem objektiva doseže učinek razpršenosti. Kot avtorjev ustvarjalni credo lahko razumemo sledečo misel: »Fotografija je nenehno opazovanje in doživljanje dogajanja v nas in okrog nas. V vsaki sliki se morata prepletati red in disciplina kompozicije. Odnos med linijo, dimenzijo in odtenki mora biti usklajen z nekim redom, ki ga narekuje avtor.« (Ivo Čerle. Kandidat majstora fotografije, Foto-kino revija, 26/3, 1973, str. 7.)   

Ivo Čerle se kot eden od predstavnikov zlate dobe mariborske fotografije suvereno podpisuje pod pet desetletij ustvarjanja, ki so prinesla zajeten obseg del, številne razstave in vrsto priznanj. Jubilejna razstava odpira vpogled v pet desetletij sledenja ustvarjalnim spodbudam, pet desetletij motrenja sveta – sveta, ki je v svojem bistvu zapisan nenehnemu gibanju in spreminjanju ter zato sila krhek, ki pa ga je fotografu uspelo iztrgati neustavljivemu toku časa in predočiti njegovo osupljivo lepoto, živo, mestoma bridko neposrednost in privlačno polnokrvnost.  

 

 

mag. Andreja Rakovec

 

Viri in literatura

-       Dokumentacija UGM, hemeroteka, Ivo Čerle.

-       Dokumentacija UGM, hemeroteka, Mariborski krog.

-       Dokumentacija-arhiv MG+MSUM, hemeroteka, Ivo Čerle.

-       Zasebni arhiv avtorja.

-       Ivo Čerle, Samostojna razstava umetniške fotografije. Ob 50-letnici Metalne, Maribor 1970.

-       Ivo Čerle, kandidat majstora fotografije, Foto kino revija, 26/3, 1973, str. 5-9.

-       Meta GABRŠEK PROSENC, Pomen mariborskega kroga v jugoslovanski fotografiji sedemdesetih let, Sinteza, 73-74, Ekran, 11/5-6, 1986, str. 64-69.

-       Ivo Čerle. Fotografije (avtorji besedil: Bogo Čerin, Goran Devidé, Janko Jelnikar), Fotogalerija Stolp, Maribor 1995.

-       Mojca PRIJATELJ, Fotografija mariborskega kroga, diplomska naloga, Maribor 1996.

-       Mariborski krog (ur. Branimir Ritonja), Maribor 2005.

-       Maja VUKSANOVIČ, Ivo Čerle: fotografije, Razstavni salon Rotovž, Maribor 2006.

-       Andreja RAKOVEC, Ivo Čerle, www.mariborart.si.

 

* Besedilo je nastalo na podlagi članka v sklopu projekta Likovna umetnost v prostoru mesta Maribor, ki je dostopen na spletni povezavi www.mariborart.si.